Yesterday was a big day. We have mated the center section to the fuselage. Not really finally, but only to fit the fairings to the newly built center section. But still after such an amount of work dispensed on the center section, it was nice to see it where it belongs.
Looking inside the cockpit. Can't wait to start installing systems!
And september is still not that far away. So this might be a good time to answer the most important question – WHY are we doing this? WHY are we spending such an effort to restore a 1959 basic trainer.
Well, the first thing to consider is that this aircraft is just a ton of wood, metal and fabric. The aircraft itself does not matter. It really does not matter.
Slovenian aviation history is complex. Since 1909 when Rusjan brothers from Gorica flew their first powered flight Slovenian aviators flew under four different flags (Austro Hungarian, Kingdom of Yugoslavia, Socialist Yugoslavia and independent Slovenia). The complex political climate in these four countries had one leading characteristics - the eradication of achievments of the previous generation.
Today this is still a trend in Slovenian aviation, and unfortunatly this means relearning and repeating the same mistakes all over and over again. This also results in very low national identity and pride. Looking back at this paragraph, I see that this is true not only for aviation, but for all spheres of life.
Therefore this aircraft is only a medium, or a tool for looking back, retriving knowledge, reclaiming identity, building pride and looking forward into the future, with a firm foundation, who we are and where we come from. This aircraft is a ton of pride and selfconfidence.
During the restoration of the Aero-3 we had met wonderful people. Mirko Anžel, Vojko Gantar, Janko Medved, Viktor Hauptman and more. Each one of them imparted knowledge and imparted pride. And moreover seeing such an effort expanded to restore a vintage aircraft made them realise that their achievments were not in vain, even though they were under a different flag. This aircraft is a Battle of Brittain flight – but, we actually need it even more then the British, because Slovenian generations require a medium for transfer of knowledge, experience and identity. Otherwise we will keep loosing money, time and pilots. Like in september.
This image was taken in 2009. I was then a very junior FI. Viktor Hautpman instructed in primary training on the Aero-3 in the sixties. This is how we spent literary hundred of hours.
Viktor died a month ago. This is why we restore aircraft.
The following lines are a description of the life of Viktor Hauptman for Slovenian readers.
Viktor Hauptman je bil rojen v delavski družini v Trbovljah. Ko je zaključil kovinarsko šolo in pričel vajeništvo se je včlanil v Aeroklub Trbovlje. Preko Aerokluba je odšel v Vršac na osnovni tečaj jadralnega letalstva, kjer je najraje letel na jadralnem letalu Čavka. V sestav oboroženih sil je vstopil preko 3. generacije podčastnikov letalstva. Njegova prva borbena enota je bila 113. lovski polk na letališču Skopski Petrovac, kjer je služboval na domačem lovcu S-49C.
Že kmalu po nastopu službe je začel opravljati tudi naloge učitelja letenja, na dvosedem UJak-9. Po došolanju za čin častnika je Viktor večino svoje kariere preživel v 105. šolskem polku v Zadru. Tam je z drugimi kolegi iz 3., 4. in 5. podoficirske generacije preobrazil šolanje v Jugoslovanskem vojnem letalstvu iz sovjetskega sistema na mešanico zahodnih sistemov, najbolj podobenu sistemu RAF. Najbolje je Viktor ta prehod opisal s svojimi besedami: ''Ko so šolali našo generacijo je bilo v posebno zadovoljstvo inštruktorja, če je uspel pripraviti svojega učenca, da je na svojem prvem poletu pošteno bruhal. Ko pa smo spremenili sistem dela, je bila pa naša naloga, da na prvem poletu učencem pokažemo, kako se to nežno dela, kako se vodi letalo in s tem smo vzpodbujali kandidate, da so letenje vzljubili in bili tako še bolj motivirani za vse nadaljne napore, ki so jih čakali med šolanjem''.
Viktor je bil eden izmed učiteljev letenja, ki so akademijo Jugoslovanskega vojaškega letalstva zapisali z veliko začetnico. Vojna Vazduhoplovna Akademija.
 |
| Viktor Hauptman (sredina) s svojimi pitomci pred letalom Soko 522. Avgust 1966. |
Viktor je v vlogi učitelja letenja služboval na letalih Aero-2, Utva 213, Aero-3, Soko 522 in Soko G-2 Galeb. Na zadnjem letalu je, kot tudi drugi številni Slovenci v 105. polku, profesionalno izstopil iz pilotskega povprečja. Bil je v prvem sestavu demonstracijske skupine Jugoslovanskega vojaškega letalstva na domačih šolskih letalih Galeb. Ta skupina je bila osnova za kasneje bolj poznane Leteče zvezde. (Dokumentarni film - Leteče zvezde, 1987).
 |
| Viktor Hauptman na delovnem mestu - zadnja kabina Galeba G-2 |
V tej skupini je Viktor letel zadnji položaj v rombu, z tovariši, soinštruktorji v Akademiji (Glišičem, Nižičem, Radišičem in Šemrlom – Slovencem iz Idrije). V tem obdobju je bil solo demonstracijski pilot na Galebu odlični akrobat, enako učitelj letenja v 105. polku Janko Medved.
 |
| Akro skupina VVA pred nastopom v Kragujevcu 19.10.1969. Viktor Hauptman je skrajno desno. |
Viktor Hauptman je preživel eno leto na Višji vojni Akademiji v Beogradu, nakar se je vrnil v Akademijo, kot namestnik poveljnika štaba. Leta 1975 se je zaradi pešanja vida upokojil.
Viktor Hauptman je bil letalec z strastjo, predvsem pa izjemno intiligentna, častna in ljubeča oseba. Vsem, ki smo ga imeli srečo poznati je pustil globok pečat in predvsem svetel zgled, ki ga bo težko doseči. Najboljši epitaf za Viktorja Hauptmana so napisali njegovi kandidati iz generacije 1966, ki so mu na zadnjo stran, sedaj že 45 let stare, spominske fotografije zapisali:
''Mnogo vam hvala za sve što ste učinili za nas. To je učinilo da Vas poštujemo i volimo kao nastavnika, čovjeka i pilota.''
Viktor Hautpman je po daljši bolezni preminil v septembru 2011.
Ni komentarjev:
Objavite komentar